V poetičnem zanosu prevzeti nad pomenljivostjo, pretresljivostjo in stvarnostjo metafor se zazremo v globine Pasolinijevih filmov, poezije in esejistike ter se zavemo trpkosti fenomena življenja. Njegove filmske in pesniške slogovne značilnosti poustvarimo z jezikom idrijske klekljane čipke in širše s tekstilnim oblikovanjem. Vsaka skupina študentov je svoje videnje izbranega sporočila preobrazila v čipkarsko prostorsko umestitev, ki je večplastna že v svojem literarnem izhodišču in nato še v umetniški interpretaciji, arhitekturni in tekstilni. Obe sta v spoštljivem odnosu do rudarske kulturne dediščine, zibelke cele razstave.
Oblikovni elementi tračne klekljane čipke, predmeta tokratne ustvarjalne preobrazbe, se v tem interdisciplinarnem kontekstu poistovetijo z monumentalnostjo razstavnega prostora. Čipkast trak, nekoč tudi filmski celuloid, v povečanem merilu postane sestavni del arhitekturne dediščine. Prepoznamo ga kot fragment fasadnega friza, znotraj stavbe pa kot raport tekstilnega vzorca tapete ali zavese. Čipko, ki je lahko tudi navidezna – kot projekcija, senca ali risba, smo preoblikovali v digitalno tiskane in pletene teksture. V duhu tračnih tekstilij je med nastala tudi serija šalov, ki so jih kot pravi nogometni navdušenci razvili študenti v poklon mojstru. Zasnove klekljanih čipk so tematsko dopolnjene z drugimi tekstilnimi tehnikami in materiali.
Ob častitljivi 150–letnici Čipkarske šole Idrija razstavo posvečamo Pieru Paolu Pasoliniju, rudarjem ter izjemni, prodorni in uspešni idrijski skupnosti dobrih ljudi.
